Cirkumpolarna razširitev

Življenjsko okolje losov so severni iglasti gozdovi, ki prekrivajo okoli 11 % kopnega na Zemlji. Imenujemo jih borealni gozd po grškem bogu severnega vetra Boreasu ali tajga, kar v ruščini pomeni močvirnat borov gozd. V Evraziji se njegovo območje razširjenosti razteza od Skandinavije, Poljske in južne Češke na zahodu, do Sibirije na vzhodu. Njegov razpon na jugu seže do Ukrajine, severnega Kazahstana, severne Kitajske in severne Mongolije. V Severni Ameriki živijo losi na večjem delu Aljaske in Kanade ter na širokem pasu ob meji med Združenimi državami Amerike in Kanado ter proti jugu navzdol po Skalnem gorovju, vse do Utaha in Kolorada. Takšni razširitvi pravimo tudi cirkumpolarna, saj njihovo življenjsko območje predstavlja velik krog okoli severnega pola. Dejavniki, ki verjetno omejujejo njihovo severno mejo razširjenosti, so zadostne količine hrane in snežna odeja, globlja od 7 m. Južno mejo razširjenosti določa toplo podnebje, kjer se temperature za dlje časa povzpnejo nad 27 °C, saj zaradi velikega telesa, nezmožnosti znojenja in toplote, ki nastane zaradi fermentacije v njihovem črevesju, ne morejo prenašati višjih temperatur.

Dobri plavalci

Lose najdemo v gozdnih habitatih tundre, tajge in borealnega gozda. Raje imajo vlažna, močvirnata okolja blizu vode, najdemo jih tudi v odprti krajini in kmetijskih zemljiščih (polja, njive), če so v bližini gozda. Najbolj dejavni so ob zori in mraku, ko se hranijo z različnimi vrstami dreves, grmovnic in zelnatih rastlin. Pozimi poleg zelenih delov rastlin jedo tudi vejice in lubje. Losi so dobri plavalci, zato jih velikokrat najdemo ob jezerih ali rekah, kjer se prehranjujejo z vodnim rastlinjem. Včasih se v celoti potopijo, da dosežejo hrano na dnu. V nekaterih delih svojega območja razširjenosti losi opravijo sezonske selitve v iskanju  hrane, pri čemer jim dobro služijo dolge noge, ki omogočajo hojo po globokem snegu in enostavno premagovanje ovir pri begu pred plenilci, kot so volkovi ali medvedi.

Parijo se v septembru in oktobru

V času parjenja se samci in samice privlačijo z oglašanjem in označevanjem dreves s svojimi dišavami. Pod grli samcev visi z dlako porasla koža, ki jo imenujemo zvon. Večji zvon nakazuje večjega in bolj sposobnega samca ter oddaja več posebnih vonjav, ki privabljajo samice. Populacije v različnih življenjskih okoljih so razvile dve različni paritveni strategiji. Losi v tundri tvorijo črede z enim dominantnim samcem in več samicami. V črednem sistemu parjenja si največji in najmočnejši samec zbere skupino samic, ki jih nato poskuša braniti pred ostalimi samci. Mlajši samci z manjšim rogovjem se običajno umaknejo, medtem ko se večji ali enako veliki samci skoraj vedno borijo za prevlado. V predelih tajge prevlada druga paritvena strategija, kjer samci tvorijo vez samo z eno samico naenkrat, ki jo prav tako poskušajo braniti pred ostalimi samci, dokler se z njo ne parijo. Šele po tem začnejo z iskanjem nove samice.


Ne glede na strategijo, pa se vsi losi parijo v septembru in oktobru. Brejost pri samicah traja približno 231 dni in v povprečju skotijo enega telička, čeprav so dvojčki pogosti. Teleta se rodijo s povprečno težo 16,2 kg in z dojenjem pridobijo približno 1 kg dnevno. Tako samci kot samice spolno dozorijo po dveh letih. Po 4 ali 5 letih postanejo odrasli in pri tej starosti so samice na svojem reproduktivnem vrhu, samci pa imajo takrat največje rogovje. Rogovje pri samcih je sploh največje rogovje katerega koli sesalca, tehta lahko kar 35 kg.

Največji predstavniki družine jelenov

Losi so največji predstavniki družine jelenov (Cervidae) in največji kopenski sesalci Evrope, saj lahko dosežejo velikosti do 2,3 m plečne višine. Imajo dolge vitke noge, ki podpirajo ogromno telo in kratek debel vrat, ki podpira veliko glavo. Trenutno prepoznamo devet različnih podvrst losa, od tega eno, zaradi izgube habitata in prelova, izumrlo vrsto A. a. caucasicus, ki je včasih naseljevala Kavkaz. V času koliščarjev so bili losi prisotni tudi na Ljubljanskem barju.