Ime po barvi kožuha

Beseda “bober” je sorodna s staroindijsko besedo “babhru”, “rdečerjav”, izhaja pa iz indoevropskega “bher”, rjav. Bober je torej poimenovan po barvi svojega kožuha.



Njegovo znanstveno rodovno ime “castor” v grščini in latinščini pomeni “bober”, enak pomen ima v latinščini tudi vrstno ime “fiber”. Beseda “castor” v grščini prvotno pravzaprav pomeni “svetleči se” in je v grški mitologiji tudi ime enega od Dioskurov, božanskih dvojčkov (Poluksov brat). Po njiju je poimenovano ozvezdje dvojčkov. Kastor in Poluks sta v antiki veljala za zavetnika mornarjev.

Bobrove kosti

Po tradiciji so se morali severnoameriški Indijanci vsaki ubiti živali opravičiti. Posebej nežno in pazljivo so ravnali s kostmi ubitih bobrov, ki so jih skrbno varovali pred psi. Verjerjeli so, da bi se jim v nasprotnem primeru duh bobra maščeval, preostali bobri pa bi postali zelo plahi in težko ulovljivi. Če je imelo bobrišče jeseni zelo debele stene, so severnoameriški lovci verjeli, da bo zima huda. Enako tudi, če so videli bobra, da si dela zaloge polen (krajših vej z lubjem).



Deklice v nekem indijanskem plemenu so bobrove zobe celo nosile okoli vratu kot talisman.



Evropske zmote



Ljudje v Evropi so nekoč verjeli, da se bobri hranijo z ribami, kar seveda ni res; njihova prehrana je popolnoma vegetarijanska. Nekoč so jih, podobno kot kapibare, imeli za vodne živali, zato je bilo ob postnih dnevih, to je petkih, njihovo meso dovoljeno jesti.



Starogrški basnopisec Ezop iz 6. stoletja pr. n. š. je v eni od svojih basni zapisal, da si bober, kadar ga lovijo in ugotovi, da lovcem ne bo mogel pobegniti, sam odgrizne svoja moda in si tako reši življenje; v antičnih časih so bila bobrova moda namreč posebej cenjena, saj so ljudje verjeli, da imajo zdravilne učinke. Tudi za bobrovo žlezo so verjeli, da se nahaja v modih. Omenjeni mit se je ohranil vse do srednjega veka.

Legende različnih ljudstev

Bobri nastopajo v številnih legendah, tako evropskih kot severnoameriških.  

Nekatera severnoameriška staroselska plemena so bobre prikazovala kot delovne in vztrajne živali, ponekod pa so bobri ponazarjali sebičnost in trmo. V nekaterih zgodbah je bober s svojimi jezovi povzročil poplave ali suše, ne da bi razmislil, kako njegovo početje vpliva na druge živali. Bober je bil tudi junak, ki ima moč spreminjati svet, ter božanstvo rokodelstva oziroma izdelovanja stvari. Pri nekaterih aljaških plemenih je simboliziral bogastvo in lovski uspeh.

Pri Indijancih Cherokee je bober, verjetno zaradi svojih močnih zob, igral podobno vlogo kot pri nas zobna miška. Ko je otrokom izpadel mlečni zobek, so štirikrat zapeli: “Bober, daj mi nov zob,”  potem pa so izpadli zob vrgli na streho svojega bivališča.



Nekatera staroselska indijanska plemena so si bobra izbrala za svojo žival. Poznan je celo obredni bobrov ples.



Keltom je bober predstavljal simbol delavnosti, miru in družinskih vezi. V železni dobi so ponekod v Evropi dajali bobrove zobe kot dodatek v grob umrlega.

 

Prikupni liki

Izpred nekaj let se lahko spomnimo filma Bober (The Beaver, 2011) z Melom Gibsonom in Jodie Foster v glavnih vlogah. Omenjeni film govori o moškem, ki doseže duševno dno. V tem času odkrije ročno lutko bobra, ki postane njegov drugi jaz, preko katerega komunicira navzven.



V Zgodbah iz Narnije: Lev, čarovnica in omara (1950) avtorja C. S. Lewisa nastopata prijazna gospod in gospa Bober, ki gostoljubno sprejmeta Pevensiejeve otroke in jih popeljeta k levu Aslanu.



V Sloveniji poznamo roman - trilogijo Bobri (1942-1943) pisatelja Janeza Jalna, ki pa ne govori o bobrih, temveč o življenju koliščarjev na Ljubljanskem barju.



Andrej Rozman-Roza je napisal slikanico za otroke Bober Bor (2013). Le-ta govori o bobru Boru, ki pobegne iz živalskega vrta, da bi si ustvaril svobodno življenje.