Pomemben vpliv na vrstno sestavo in raznolikost rastlin

Velike črede rastlinojedih živali, med katerimi so tudi zebre, v ekosistemu opravljajo številne pomembne naloge. S kopiti teptajo tla in vplivajo na njihovo strukturo ter oblikujejo življenjski prostor za talne živali. Objedajo travo in grmičevje, s čimer vplivajo na biotsko raznolikost rastlinskih vrst ter njihovo razrast. Z rahlim objedanjem spodbujajo razraščanje rastlin in tvorbo semen. Ob intenzivni paši preprečujejo, da bi se travišča zarasla z gozdom. Pomemben vpliv na vrstno sestavo in raznolikost imajo tudi s prenašanjem semen. Prenašajo jih bodisi z iztrebki ali pa se semena zapletejo v njihov kožuh in pozneje odpadejo. Zebre s pašo zmanjšujejo količino suhe, odmrle rastlinske mase ter s tem zmanjšujejo verjetnost nastanka in obseg požara.

V naravi zebre ločijo med prostorom za počitek, kjer tudi iztrebljajo, in prostorom za hranjenje, kjer so bolj izpostavljene morebitnim plenilcem. Paša in kasnejše uriniranje ter iztrebljanje vplivajo na razporeditev hranil. Rastlinojedi z žvekalnim zobovjem zdrobijo toge rastlinske dele, del razgradnje pa opravijo mikroorganizmi v zebrinih prebavilih. Iztrebki so hrana za različne razkrojevalce, ki razgradijo organske snovi in pospešujejo kroženje različnih elementov.

Zebre so pomemben plen številnih plenilcev kot so levi, hijene, leopardi, gepardi in afriški divji psi. Kadar se zadržujejo v bližini rek, jih napadejo tudi krokodili. Pred napadi se poskušajo obraniti tako, da se zadržujejo v velikih mešanih čredah. Vsaka žival v čredi opreza za prežečimi nevarnostmi in deluje kot del alarmnega sistema. Na ta način pomagajo ščititi tako predstavnike svoje vrste, kot ostale rastlinojede v bližini.

 

Tekma s pašno živino

Zebre so pogosta, široko razširjena vrsta s stabilnimi populacijskimi trendi, zato velja, da niso  ogrožene. Lokalno jih pesti izguba življenjskega prostora in prekomerni lov - na teh območjih prihaja do zmanjšanja številčnosti. Po zavarovanju območja ali omejitvi lova številčnost hitro naraste.

Za sočno travo morajo zebre tekmovati z domačimi živalmi, ki se prehranjujejo na podoben način, širni ograjeni pašniki so tudi prepreka, ki omejuje in deli njihov življenjski prostor. Ljudje njihovo meso uporabljajo v prehrani, cenjene pa so tudi njihove kože. Del populacije ogrožajo vojaški spopadi in državljanske vojne na območju Afrike. Nenadzorovani lov na divjad lahko vodi v občuten upad številčnosti vrste. Na številnih območjih se zavedajo, da zebre v njihove kraje privabljajo turiste, z njimi pa dobiček, zato se jih trudijo zavarovati.

Izumrla kvaga

Čeprav se zebram godi razmeroma dobro, je izmed 6 podvrst stepske zebre ena od njih - kvaga, konec 19. stoletja izumrla. Dolgo so verjeli, da je kvaga povsem samostojna vrsta, saj za razliko od ostalih zeber ni imela črt po vsem telesu, ampak le na sprednjem delu. Izgledala je kot nekakšen križanec med zebro in konjem. Z analizo genetskega materiala, pridobljenega iz ohranjenih kožuhov, so znanstveniki dokazali bližnjo sorodnost z ostalimi zebrami.

Kvaga je živela v Južni Afriki. Po prihodu nizozemskih priseljencev je izumrla zaradi pretiranega lova za meso, pa tudi zaradi njihovega pritiska na sočno pašo, ki so jo želeli prihraniti za domače živali. Čeprav so populacijo poskušali rešiti z vzgojo v živalskih vrtovih, prizadevanja niso obrodila sadov. Zadnja prosto živeča populacija je izginila leta 1878, zadnji predstavnik je poginil v ZOO Amsterdam le 5 let pozneje. To je bil tudi edini primerek, ki so ga kadarkoli uspeli ujeti v fotografski objektiv. Čeprav je izumrtje vrste nepovratno, si ekipa znanstvenikov prizadeva, da bi s povratnim križanjem ponovno uspeli ustvariti podvrsto, vsaj na videz podobno kvagam. Pri svojem delu križajo izbrane primerke najbližje sorodne podvrste zeber (E. q. quagga burchellii), da bi uspeli poustvariti podoben vzorec, kot so ga imele njihove izumrle sorodnice. Vse o njihovih aktivnostih in napredku lahko najdete na spletni strani projekta Quagga: http://www.quaggaproject.org/.

Primer izumrle podvrste

Na primeru kvage se učiš, kaj se lahko zgodi z vrstami, ki se jih prekomerno lovi ali na njihovo območje naseli tujerodne vrste, s katerimi morajo tekmovati za isto hrano. Tako lahko preprečiš podobne dogodke z ostalimi vrstami.