Se imenujejo giboni zaradi gibanja?

Slovenska beseda gibon izvira iz francoskega »gibbon«. Beseda naj bi po eni teoriji izhajala iz 18. stoletja iz neznanega jezika v Indiji, ko je bila ta še delno francoska kolonija, vendar je izvor besede neznan. Po drugi strani naj bi poimenovanje izhajalo tudi iz priimka Gibbon ali Giboin, ki izvira bodisi iz frankovskega "geba-win", prijatelj z darilom, ali pa iz imena "Gilbert". Po še eni razlagi pa naj bi ime gibona izviralo iz italijanske besede »gobbo«, ki pomeni »grbast, puklast«; verjetno zato, ker se giboni v ujetništvu v kletkah zgrbljeno držijo, Italijani, ki so potovali na Daljni vzhod, pa so jih najbrž najprej videli takšne.

Tudi giboni, njihove okončine in organi so se znašli na spisku zdravil

Kitajci so verjeli, da uživanje gibonovega mesa ter sedenje na njegovem kožuhu pomagata pri hemeroidih, gibonova mast pa naj bi pomagala pri vnetjih in srbečici. Deli gibonovega telesa se uporabljajo tudi v tradicionalni japonski medicini, predvsem žolč, jetra in posteljica. Opičja menstrualna kri in prisotnost opic v konjskem hlevu naj bi zdravilno vplivala na konje.

Giboni kot demoni

Opice, tudi giboni, imajo pomembno vlogo v kitajski kulturi in mitologiji. Na Kitajskem opice nastopajo kot demoni, božanstva ali kot prispodobe ljudi. Kitajska pismenka za opico je skoraj enaka pismenki za demone, saj so Kitajci verjeli v demona z opičjim telesom in človeško glavo. Na jugu Kitajske so nekateri templji posvečeni božanstvu v opičji podobi. Giboni naj bi v kulturi nekaterih kitajskih plemen predstavljali ‘gentlemane’. Daoisti verjamejo, da so giboni nosilci dolgoživosti in nesmrtnosti. Budisti pa verjamejo, da je bil Buda v eni svojih prejšnjih inkarnacij opičji kralj. V legendah se opice pogosto transformirajo v ljudi ali obratno, lahko pa se celo parijo z njimi.

Praznik opičjega kralja

Na Kitajskem praznujejo praznik Opičjega kralja; gre za opičjega kralja z nadnaravnimi sposobnostmi Suna Wukonga iz povesti klasične kitajske literature iz 16. stoletja z naslovom Potovanje na zahod. Tudi v hindujski mitologiji je prisoten opičji bog, imenovan Hanuman, osrednji lik v staroindijskem epu Ramajana. Klasična indijska literatura ga opisuje kot modrega, močnega in podobnega vetru.

Giboni so navdih slikarjem in pisateljem

Giboni so pogost motiv v kitajskem in japonskem slikarstvu in poeziji. Veliko kitajskih pesnikov v 1. tisočletju n.š. je bilo očaranih nad gibonovo gracioznostjo in njegovimi otožnimi napevi. Znani pesnik Li Bai iz dinastije Tang opisuje bele gibone, ki jadrajo med drevesi kot snežinke. Giboni nastopajo tudi v kitajskih pravljicah in pripovedkah.

Gibone najdemo v zbirki detektivk nizozemskega pisatelja Roberta van Gulika z naslovom Opica in tiger (The monkey and the tiger, 1965). Omenjeni pisatelj je bil velik ljubitelj gibonov.

Povest Potovanje na zahod je eno izmed velikih del klasične kitajske literature, v kateri glavno vlogo igra opičji kralj Sun Wukong. Po zgodbi je bila posneta serija nadaljevank (1986) ter film Opičji kralj (2014).