Photo animal Photo animal
Photo mask

Evrazijski ris Lynx lynx carpaticus

Evrazijski ris
Vloga v naravi
Ključna vrsta našega gozda

Evrazijski ris je poleg volka glavni plenilec velikih rastlinojedov v Evropi in kot tak ključna vrsta našega gozda, saj ima izjemno velik vpliv na celoten ekosistem. Je visoko specializiran in selektiven plenilec, saj pogosto lovi šibkejše osebke in s tem uravnava zdravstveno in številčno stanje populacij svojega plena. Če ni plenilcev, ki bi rast populacije rastlinojedov omejevali, lahko njihova prekomerna številčnost negativno vpliva na rastlinski pokrov, pogostejše pa je tudi pojavljanje nekaterih bolezni.

Ris se nahaja na vrhu prehranjevalnega spleta - v največji meri se prehranjuje s srnami, jeleni in gamsi, v času njihovega izobilja pa tudi s polhi. S posameznim večjim plenom se ris hrani več dni, pri tem pa zagotavlja hrano za številne “tatove” - vrste, ki se hranijo z mrhovino, npr. vrane, krokarje, ujede, lisice in medvede. Slednji v našem prostoru risu ukradejo kar tretjino njegovega plena! Za risov obstoj so pomembna velika, mirna območja, bogata z rastlinstvom in živalstvom. Pojavljanje risa na nekem območju je znak, da je okolje, v katerem živi, ohranjeno in kvalitetno, bogato z divjimi parkljarji in z gostim vegetacijskim pokrovom, ki nudi dobro zavetje. Tak habitat je pomemben tudi za mnoge druge vrste. Ker ris v ljudeh vzbuja številna pozitivna in negativna čustva, z njegovim ohranjanjem pa ščitimo tudi številne druge, manj opazne vrste, pravimo, da je karizmatična vrsta.
Vzroki ogroženosti
Izumrtje in ponovna naselitev

Ris je že iz davnine neupravičeno na slabem glasu kot nevarna in zlobna zver. Zaradi posledic intenzivnega lova ter prekomernega izsekavanja gozda ter s tem povezane prehranske osiromašenosti njihovega življenjskega prostora so v Sloveniji risi v začetku 20. stoletja izumrli.

V začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja je med kočevskimi lovci in gozdarji zaživela ideja, da bi risa ponovno naselili. Tako so leta 1973, po 46 dneh v karanteni, v kočevske gozdove izpustili šest risov (tri samice in tri samce), ki so jih pripeljali s Slovaške. Že naslednje leto so se risi pojavili na Hrvaškem, leta 1980 pa tudi na zahodu Bosne, posamezni osebki so se pojavili tudi v Italiji in v Avstriji. Število risov v Sloveniji in na Hrvaškem je do sredine osemdesetih let prejšnjega stoletja naraščalo. Kasneje se je rast populacije ustavila, ponekod pa začela tudi upadati.

Znanstveniki domnevajo, da je bil padec številčnosti divjih parkljarjev v preteklosti eden izmed najpomembnejših razlogov, ki so pripeljali do izumrtja risa. V iskanju plena živali širijo svoj življenjski prostor, zmanjšuje se gostota naseljenosti, razmnoževalni uspeh pa upada. Pomanjkanje plena vpliva tudi na večjo smrtnost mladih živali.

Najpomembnejši vzrok, ki danes ogroža risa, so aktivnosti človeka. Ker se hrani predvsem z lovnimi vrstami divjadi, ga nekateri lovci še vedno dojemajo kot neposrednega tekmeca, zato prihaja do nezakonitega odstrela.

Z razvojem družbe se širi tudi mreža prometnic, ki vse bolj prodira v bivališča divjih živali. Prometnice »režejo« risov prostor, kar mu otežuje gibanje, iskanje hrane in partnerjev za razmnoževanje ter ogroža njegov obstoj. Občasno prihaja tudi do trkov z vozili.

Največja grožnja populaciji risov v Sloveniji je parjenje v sorodstvu

Celotna populacija risov v Sloveniji izhaja iz treh parov ponovno naseljenih živali, ki so vse prihajale iz istega območja (nekatere med njimi so bile celo sorodne). Parjenje v sorodstvu neposredno vpliva na nižjo sposobnost dolgotrajnega preživetja populacije, pogosteje prihaja do določenih bolezni. Danes so si vsi naši risi sorodni, kot bi bili bratranci in sestrične.

Glede na razpoložljive podatke lahko sklepamo, da število risov še vedno upada in da danes v Sloveniji živi le še okoli 15 odraslih živali. Edina rešitev zanje je t.i. „osvežitev krvi“ - priselitev novih živali iz druge populacije, s čimer bi zagotovili sveže gene. Vrsta bo sicer najverjetneje na naših tleh ponovno izumrla.

Risa varujejo številni državni in mednarodni predpisi (Zakon o ohranjanju narave, Uredba o zavarovanih prostoživečih vrstah, konvencija CITES, Bernska konvencija, Habitatna direktiva), lov na njih je prepovedan ali omejen v večini držav njihove razširjenosti. Pri nas je uvrščen na Rdeči seznam in je strogo zavarovana vrsta, ki jo je prepovedano poškodovati, vznemirjati, loviti, zastrupiti, usmrtiti ali si jo prilastiti. V svetovnem merilu vrsta ni ogrožena. Območje razširjenosti risa je namreč izjemno veliko, na severu Evrope in v Aziji je ris tudi precej številčna vrsta. Izvajajo se številni varstveni ukrepi, ki populacijo risov ohranjajo v ugodnem stanju.  
Kako lahko pomagaš?
Ohranjanje življenjskega prostora

Trenutno v Sloveniji ni aktivnih projektov, s katerimi bi varovali rise. Z ohranjanjem njihovega življenjskega prostora pa se ukvarja Društvo za ohranjanje, raziskovanje in trajnosti razvoj Dinaridov - Dinaricum. Na njihovi spletni strani www.dinaricum.si preveri njihove projekte in kako lahko sodeluješ.

Za varovanje vseh živali naših gozdov se ravnamo po gozdnem bontonu. Zavedamo se, da smo v gozdu le obiskovalci. Gozd je dom številnim živalim in rastlinam, ki jih s svojimi dejavnostmi lahko motimo. Kot želimo, da obiskovalci v našem domu ne povzročajo škode, ne povzročajmo škode v gozdu. Še posebej pozorni moramo biti pozimi, ko imajo živali na voljo manj hrane in jih vznemirjanje dodatno izčrpa.

Upoštevajmo naslednja pravila:

Med sprehodom se držimo uhojenih poti. Tako ne poškodujemo podrasti, manjša pa je tudi verjetnost, da se nas bo prijel klop.

Po gozdnih poteh in vlakah se ne vozimo s kolesi, motorji, štirikolesniki, avtomobili in drugimi vozili. Ne le, da je to zakonsko prepovedano, vožnja na gozdnih tleh povzroča velike poškodbe, ki navzven niso vedno vidne.

Med hojo ne lomimo vej in ne trgamo majhnih drevesc, grmov in drugih rastlin.

Če nabiramo gozdne sadeže, hodimo tako, da čim manj poškodujemo podrast. Za nabiranje ne uporabljamo pripomočkov, ki povzročajo škodo na rastlinah in gozdnih tleh. Naberemo le toliko, kolikor jih potrebujemo oz. največ toliko, kot je zakonsko določeno. Gob ne brcamo, tudi če so strupene. Tudi za ljudi strupene gobe imajo v gozdu pomembno vlogo: pomagajo drevesom pri črpanju vode (mikoriza) in so hrana za živali.

V gozdu ne kričimo in ne poslušamo glasbe. Hrup plaši živali.

Pse sprehajamo na povodcih, saj lahko plašijo gozdne živali ali jih poškodujejo.

Gozdnih živali se ne dotikamo. Če najdemo mladiče, jih pustimo pri miru, saj starši niso daleč.
World map
Naravovarstveni status:
lc
EX
EW
CR
EN
VU
NT
LC