Simbol sreče

V nekaterih krajih so ljudje do štorkljinih gnezd na svojih hišah posebej strpni, saj predstavljajo simbol sreče. To še posebej velja za sever Evrope. V Nemčiji so ljudje verjeli tudi, da štorkljino gnezdo hišo ščiti pred ognjem.

"Štorklja te je prinesla!"

Štorklje se pogosto pojavljajo v bližini človeških bivališč in posledično se je skozi zgodovino o njih razvilo veliko mitov in legend. V mnogih deželah so ljudje verjeli, da se v štorkljah zadržuje človeška duša. Od tod verjetno izvira tudi mit, ki štorklje povezuje z rojstvom otroka. V Nemčiji na primer so ljudje, ki so želeli otroka, včasih pustili sladkarije na oknu. Otroci, ki so si želeli bratca ali sestrico, pa so čez ramo včasih metali črne in bele kamne. Verjeli so, da bo štorklja prinesla otroka iz posebnih močvirij ali jam, v kljunu ali v košu na hrbtu. Za duševno ali telesno prizadete otroke pa so govorili, da jih je štorklja med letom namenoma spustila iz kljuna, da bi se družini maščevala za pretekla zla dejanja. Tudi v slovanski mitologiji naj bi štorklje spomladi in jeseni prinašale še nerojene duše in s tem otroke. Iz Evrope so se tovrstni miti razširili po svetu. Še danes so prikladni za mnoge starše, ki se na ta način izognejo odgovoru na vprašanje otrok, kako so prišli na svet.

Povezana s človekom

Tudi v starem Egiptu so štorkljo povezovali s človeško dušo oziroma osebnostjo, »ba«; štorklja je bila tudi simbol za njen hieroglif. »Ba« je bila na slikarijah pogosto upodobljena kot ptica s človeško glavo.

Zanimivo je, da tudi na Poljskem obstaja legenda, ki pravi, da je štorklja nastala iz človeka. Zgodba pravi takole: Bog se je nekega dne odločil, da je na svetu preveč kač, kuščarjev, žab in ostale »golazni«, zato je te živali zavezal v vrečo in naročil človeku, naj jo vrže v morje. Človek se ni mogel premagati in je radovedno pokukal v vrečo, živali pa so pri tem seveda ušle. Bog je nato človeka spremenil v štorkljo, da bi lahko našel vse te živali in jih pojedel.

V starogrški mitologiji so štorklje po eni strani povezane z materinsko skrbjo, po drugi strani pa tudi s krajo otrok; nekoč naj bi namreč jezna boginja Hera spremenila prelepo kraljico Gerano v štorkljo, le-ta pa naj bi poslej obupano poskušala ukrasti svojega lastnega sina, ki ga je ljubila. Zgodba je tragična, saj jo je njena lastna družina vedno znova pregnala.

Cenjene v mnogih kulturah

Usmrtitev štorklje je bila v stari Grčiji po Aristotelovem mnenju »strašen zločin«. Grki so jo imeli za koristno ptico, saj je lovila kače. Za kmete v starem Rimu pa je bilo spomladansko vračanje štorkelj znak, da lahko začno saditi vinsko trto.

V stari Grčiji je obstajal tudi poseben zakon, imenovan »pelargonia«, kar izhaja iz besede štorklja, »pelargos«. Zakon je državljanom predpisoval skrb za svoje ostarele starše; Grki so menili, da morajo mladi skrbeti za starejše tako, kot štorklja marljivo in neutrudno skrbi za svoje mladiče.

Štorklje so bile spoštovane ptice tudi na Bližnjem vzhodu; v islamu na primer so bile štorklje zelo cenjene, ker so na svojih migracijskih poteh vsako leto prešle tudi muslimansko romarsko središče, sveto mesto Meko.

Judje so imeli štorklje za zelo dobre in ljubeče mame, po tej njihovi lastnosti pa so jih tudi poimenovali. Hebrejska beseda za štorkljo je namreč »kasidah«, kar pomeni tudi »usmiljen, dobrotljiv«.

V Svetem pismu so štorklje prvič omenjene v 3. in 5. Mojzesovi knjigi, kjer Bog naroča Izraelcem, katerih živali ne smejo jesti. Štorklje so omenjene tudi v Psalmu 104, ki opisuje veličastvo Božjega stvarstva in hvali Stvarnika. V knjigi Jeremije pa Bog neposlušnost svojega ljudstva primerja s točnostjo ptičjih migracij, rekoč:

Celo štorklja pod nebom
pozna svoj čas,
grlica, lastovka in žerjav
se pri prihodu drže svojega časa:
moje ljudstvo pa ne pozna
Gospodove postave.
(Jeremija 8,7; Sveto pismo, Slovenski standardni prevod, Svetopisemska družba Slovenije, Ljubljana, 1996, 2003).

Po zgodnjekrščanski tradiciji predstavlja štorklja zaradi svojega največkrat monogamnega načina življenja simbol zakonske zvestobe.

Dolga literarna zgodovina

Štorklja nastopa že v starogrški literaturi. Najdemo jo v kar treh Ezopovih basnih, kjer štorklje nastopajo kot bistre ptice dobrega ugleda.

Štorkljin sloves prinašalke otrok se je v Evropi še dodatno utrdil z Andersenovo pravljico Storkene (Štorklje, 1839), v kateri štorklje zletijo do posebnega ribnika, kjer spijo človeški dojenčki. Nato le-te prinesejo v družine pridnih in dobrih otrok kot nagrado za njihovo dobroto in prijaznost do štorkelj.

Glasbena skupina Čuki pa je napisala pesem Štorklje, v kateri besedilo pove, da je prezgodnji prihod štorkelj kot prinašalk otrok včasih lahko malce težaven :).