Photo animal Photo animal
Photo mask

Navadni jelen Cervus elaphus

Navadni jelen
Vloga v naravi

Pozitivne in negativne plati objedanja rastlin

Jelenjad v ekosistemu opravlja številne pomembne naloge. Najbolj neposreden vpliv ima na tu živeče rastlinske vrste. Osnovni del hrane dobi s pašo trave in zelišč. Objeda tudi popke, listje in iglice lesnatih vrst. Prehranjuje se še z lubjem, najraje mehkih listavcev, obgrizuje in lupi pa tudi iglavce. Jelenjadi zato najbolj ustrezajo strnjeni listnati in mešani gozdovi z bogatim gozdnim robom ter vmesnimi travnimi površinami.



Objedanje mladih rastlin lahko pospešuje njihovo razraščanje, medtem ko starejše rastline pričnejo vlagati snov in energijo v tvorbo semen. Čeprav lahko zmerno objedanje rastlini koristi, saj jih vzdržuje v mlajših razvojnih oblikah, pretirana aktivnost omejuje njihovo rast oz. rastlino celo ubije.



So pomembni raznašalci semen - na nove lokacije jih preseljujejo bodisi pripete na svoje kožuhe, ali pa v svojih prebavilih. Mnoga semena ostanejo tudi po iztrebljanju praktično nepoškodovana in lahko uspešno vzklijejo.



Objedanje rastlin ter kasnejše iztrebljanje oz. uriniranje pomembno vplivajo na prostorsko razporeditev hranil. V naravnih razmerah se rastlinojedi prehranjujejo na drugih mestih kot počivajo. Z ustrezno razvitim žvekalnim zobovjem mehansko zdrobijo razmeroma kompaktne rastlinske dele. Del prebave poteče s pomočjo mikroorganizmov, preostanek pa je na voljo razkrojevalcem (npr. glivam, nekaterim hroščem, muham…). Delovanje vseh naštetih organizmov omogoča kroženje hranil, npr. fosforja, natrija...



Spreminjajo struktuo tal in so vir hrane drugim živalim



Nezanemarjiv je tudi vpliv jelenjadi na strukturo tal. Z razmeroma majhno kontaktno površino in veliko telesno maso namreč puščajo opazne sledi. Ob odstranjevanju listja in odkrivanju tal ustvarjajo ugodne razmere za začetno rast nekaterih rastlin, predvsem tistih z majhno količino rezervnih snovi v semenu.



Jelenjad je pomemben vir hrane za številne plenilce, predstavlja glavni vir hrane za volkove, občasno jih lovijo tudi risi. Ostanke poginulih živali si privoščijo številne ptice ujede, lisice, medvedi in kune. Na njih se hrani tudi nepregledna množica žuželk.

Vzroki ogroženosti

V preteklosti ogrožen, danes pa vrsta s široko razširjenostjo in visoko številčnimi populacijami

Navadni jelen je samonikla vrsta v prostranih slovenskih gozdovih. Na podlagi paleontoloških spoznanj, npr. najdb ostankov kosti in zob, sklepamo, da so bili stalni predstavniki naše holocenske sesalske favne (*holocen je geološko obdobje, ki se je začelo približno 9500 let pr. n . št. in traja še danes) in najpomembnejši plen tedanjih lovcev. Sodeč po zapisih iz 16. stoletja je bila vrsta pogosta, njena številčnost pa je močno upadla v 19. stoletju. V letih po marčni revoluciji (1848) so bile namreč odpravljene fevdalne pravice in uzakonjena svoboda kmetov. Vrsto so zaradi intenzivnega lova takrat skoraj iztrebili. Ohranilo se je le nekaj posameznih živali v Snežniško-Javorniškem masivu.



Konec 19. stoletja so jelene začeli ponovno naseljevati in oblikovala se je stabilna populacija, razširjena po skoraj vsej Sloveniji. Danes je navadni jelen lovna vrsta, njeno številčnost se uravnava s skrbno načrtovanim odstrelom.



V svetovnem merilu gre za vrsto s široko razširjenostjo in visoko številčnimi populacijami, zato ne velja za ogroženo. Jelene so v 19. stoletju naselili v Avstraliji in na Novi Zelandiji, v Južni Ameriki pa veljajo celo za invazivno vrsto.

Kako lahko pomagaš?

Pravila gozdnega bontona

V gozdu smo vedno le obiskovalci. Gozd je dom številnim živalim in rastlinam, ki jih s svojimi dejavnostmi lahko motimo. Kot ne želimo, da obiskovalci v našem domu povzročajo škodo, ne povzročajmo škode v gozdu. Še posebej pozorni moramo biti pozimi, ko imajo živali na voljo manj hrane in jih vznemirjanje dodatno izčrpa.



Upoštevajmo naslednja pravila gozdnega bontona.



·        Med sprehodom se držimo uhojenih poti. Tako ne poškodujemo podrasti, manjša pa je tudi verjetnost, da se nas bo prijel klop.



·        Po gozdnih poteh in vlakah se ne vozimo s kolesi, motorji, štirikolesniki, avtomobili in drugimi vozili. Ne le, da je to zakonsko prepovedano, vožnja na gozdnih tleh povzroča velike poškodbe, ki navzven niso vedno vidne.



·        Med hojo ne lomimo vej in ne trgamo majhnih drevesc, grmov in drugih rastlin.



·        Ko nabiramo gozdne sadeže, hodimo tako, da čim manj poškodujemo podrast. Za nabiranje ne uporabljamo pripomočkov, ki povzročajo škodo na rastlinah in gozdnih tleh. Naberemo le toliko, kolikor jih potrebujemo oz. največ toliko, kot je zakonsko določeno. Gob ne brcamo, tudi če so strupene. Tudi za ljudi strupene gobe imajo v gozdu pomembno vlogo: pomagajo drevesom pri črpanju vode (mikoriza) in so hrana za živali.



·        V gozdu ne kričimo in ne poslušamo glasbe. Hrup plaši živali.



·        Pse sprehajamo na povodcih, saj lahko plašijo gozdne živali ali jih poškodujejo.



·        Gozdnih živali se ne dotikamo. Če najdemo mladiče, jih pustimo pri miru, saj starši niso daleč.

World map
Naravovarstveni status:
lc
EX
EW
CR
EN
VU
NT
LC
Vrsta je bila v zgodovinski preteklosti naša najbolj številčna divjad, zato mlajši kameni dobi (neolitiku) v Evropi pravimo tudi jelenova doba!
Omembo jelenjadi zasledimo v Valvasorjevi Slavi Vojvodine Kranjske iz leta 1689.