Vodenja za šole in naključne obiskovalce

Volkove obiščemo na Dogodivščinah z živalmi, Učnih urah in Večurnem vodenju.

Čiščenje ograde in hranjenje

Volkovom, kot vsem ostalim živalim, dnevno čistimo ogrado, menjamo vodo in jih hranimo. Radi glodajo pasje priboljške iz kože, iščejo skrito hrano ali se povaljajo po različnih dišavah. Občasno dobijo tudi notranje organe drobnice, kot je denimo vamp z vsebino ali celo telo. Pomembno je, da se jih hrani z različnimi vrstami mesa, ki vsebujejo različne beljakovine.

"A to je volk? Izgleda kot pes," pogosto vzkliknejo obiskovalci.

Volkovi v živalskih vrtovih so zelo pomembni za izobraževanje obiskovalcev pri razumevanje narave in spoznavanju vloge zveri v prehranjevalnem spletu. Z njihovo pomočjo odpravljamo vraže in predsodke do živali. 

Volkovi bivajo v našem vrtu vse od njegove ustanovitve leta 1949.

Leta 1992 smo iz Zagreba dobili volčjega mladiča in izvedeli zgodbo o njegovem očetu Liku, ki je segala v leto 1980:

Volčji človek, Paul Balenovič, je živel skrivnostno dvojno življenje, polovico časa v Zagrebu, drugo polovico pa z volkovi v divjini. Leta 1980 je posvojil zapuščenega volčjega mladiča, ki ga je našel na Velebitu in ga imenoval Lik. Pripeljal ga je v Zagreb, kjer se je družil z njegovim psom. Ko je ta, star 11 let, poginil, je Paul Liku pripeljal mlado volkuljo. Leta 1992 sta imela prvič mladiče. Paul je sklenil, da morajo zaživeti naravno življenje na Velebitu. Ker ni imel dovolj denarja, je enega mladiča oddal našemu vrtu, mi pa smo mu namenili sredstva za izpustitev volkov na Velebitu. Tako je k nam prišel Švis, velik volčji samec, katerega potomci so volkovi v našem ZOO-ju. Za ''Volčjega človeka'' je izvedela televizijska postaja BBC. O njem so leta 1998 posneli dokumentarni film. Nas so prosili za Švisa, da bi ga vrnili na Velebit in posneli Likovo zgodbo. Paul je Švisa v posebni ogradi pripravil na življenje v divjini in ga izpustil na Velebitu. Nastal je dokumentarni film ''The Wolf man’’.

Kanadski volkovi

Zdajšnji volkovi v ZOO Ljubljana pripadajo kanadski podvrsti (Canis lupus occidentalis), ki je ena največjih podvrst volkov in živi v večjih tropih kot volkovi v Sloveniji, saj je večji tudi njihov plen. Med drugim plenijo bizone, lose in severne jelene. Njihov trop lahko šteje celo več kot 30 volkov. V ugodnih razmerah ima lahko trop v naravi več kot eno leglo mladičev, katerih oče pa je vedno vodilni volk. Če vodilna samica pogine, lahko dojenje prevzame druga, čeprav ni imela svojih mladičev, saj imajo zelo razvit starševski nagon. Tudi v primeru več hkratnih legel, se lahko samici izmenjavata in dojita vse mladiče. Nekateri mladiči ostajajo v tropu, drugi pa ga zapustijo med prvim in tretjim letom starosti. 

Barva kožuha

Kožuh kanadskih volkov je lahko svetlo ali pa temno obarvan, tako pri samicah kot pri samcih. Volkovi s črno obarvanim kožuhom se najpogosteje pojavljajo v gozdnih območjih Severne Amerike, kjer je kar 62 % volkov črno obarvanih. Črno obarvani volkovi so melanistična barvna varianta volkov, ki ni nastala v naravi, temveč z mutacijo pri domačih psih preko umetne selekcije, ki jo je izvajal človek. V zadnjih tisoč letih so se psi večkrat križali z volkovi in tako se je prenesla tudi ta mutacija. To je tudi edina do sedaj poznana mutacija pri živalih, ki je nastala kot posledica človekove umetne selekcije in se je prenesla ter uveljavila v populacijah v naravi.

Prvi (in drugi) naraščaj

Freya je aprila 2021 skotila mladiče. Oče mladičev je seveda Aragorn, ki je k nam prišel novembra 2020 iz ZOO Münster v Nemčiji. 

Freya in Aragorn sta spomladi 2023 ponovno postala starša. Njun trop sestavlja še 6, sedaj že odraslih, mladičev iz leta 2021. Freya je mladiče skotila v podzemnem brlogu. Po izkušnjah pri skrbi za prvo leglo vemo, da sta Freya in Aragorn skrbna starša, katerima pa sedaj pri vzgoji pomagajo še ostali člani tropa.