Alpski kozorog

Objedanje rastlin

Te neverjetni gorski akrobati v svojem življenjskem prostoru opravljajo številne pomembne naloge. Najpomembnejša med njimi je objedanje. Grizljajo namreč trave, zeli, mahove, grmičevje in drevesca. Čeprav živijo nad gozdno mejo, se med zimo lahko zatečejo v nižje ležeče iglaste gozdove, kjer objedajo iglice in lubje. Na ta način po eni strani omejujejo razrast rastlinja, hkrati pa sprožajo rast mladih sočnih poganjkov. Čeprav so naravni plenilci alpskih kozorogov danes redki, posamezne živali lahko postanejo plen risov, volkov, medvedov ali lisic, mladiči pa lahko končajo tudi v krempljih večjih ujed. Za celoten, sicer s hranili razmeroma reven visokogorski ekositem, imajo pomembno vlogo tudi ostanki naravno poginulih živali.

Razširjenost v Sloveniji

Alpski kozorog je naša najredkeje zastopana vrsta prostoživečega visokogorskega parkljarja. O tem, da je na ozemlju današnje Slovenije živel po koncu ledenih dob, sicer ni trdnih dokazov, zato ga ne prištevamo med samonikle vrste.

Kozoroge so k nam prvič naselili konec 19. stoletja na Ljubelju v Karavankah, sredi prejšnjega stoletja pa še v Kamniški Bistrici. Niti v Karavankah niti v Kamniško-Savinjskih Alpah se do danes niso ohranile večje kolonije. Med leti 1964 in 1979 so iz Švice naselili 94 živali tudi v Julijske Alpe. Številčnost slovenske populacije je ocenjena na 430 do 465 živali.

Poseganje v njihov življenjski prostor

Naravno območje razširjenosti kozorogov so francoske, švicarske, avstijske, nemške in italijanske Alpe. V 19. stoletju jih je pretiran lov pripeljal do roba izumrtja, po Evropi (tudi v Slovenijo) so jih pozneje ponovno naselili iz Nacionalnega parka Gran Paradiso v Italiji. Naseljeni so bili tudi v Bolgarijo. Čeprav se je njihovo območje pojavljanja v zadnjem stoletju razširilo, njihova populacija tudi danes ni sklenjena. V splošnem sicer ne veljajo za ogroženo vrsto, vendar težave povzroča nizka genetska pestrost, ki se pojavlja kot posledica majhnega števila naseljenih živali na posameznih območjih. Populacija je razdrobljena, zato je omejen tudi pretok genov med posameznimi skupinami živali. Zaradi parjenja v sorodstvu so kozorogi bolj dovzetni za nekatere bolezni, nižji pa je tudi njihov razmnoževalni uspeh. Na nekaterih območjih prihaja do križanja z domačo kozo. Veliko število pašne drobnice lahko pospeši tudi širjenje bolezni. Dodatno težavo za kozoroge predstavlja izguba primernega življenjski prostora, saj na številnih območjih opuščajo gorsko pašništvo, zato se življenjski prostor zarašča z gozdom. Nemir v življenjski prostor kozorogov vnaša tudi vedno večja človeška aktivnost v gorah.